Felixove kolumne

Verjamem, da je podobnih zgodb še kar nekaj in da marsikaterega slovenskega kmeta ob živce spravlja sosed iz mesta. Moj znanec je namreč eden od njih, mestnih srajc, ki jim vonj po gnoju nič kaj ne diši.

Decembra je v vasici (kraja ne bom poimenoval) blizu Ljubljane kupil majhno staro hiško. Zadeva naj bi mu služila kot vikend, za oddih od mestnega vrveža, vonja po bencinu in ljudi podobnih njemu. Hiška pa stoji nasproti kmetije in to se v zadnjem času njemu zdi velik problem. Vsaj tako mi je omenil včeraj, ko sva se srečala. Moti ga namreč vonj po gnoju, ki se močno širi naokrog.
Kot oseba, ki že celo življenje preživlja na podeželju, se mi vonj po gnoju zdi naraven in ne tako zelo grozljiv, zato sem ga seveda debelo pogledal. Pa saj je vendar odšel v vas, kupil hišo nasproti kmetije. Kaj je pa pričakoval? A mu ob ogledu ni nič smrdelo? Bojda je bil pozimi neprijetenj vonj manjši. Njegova pamet, katero naj bi na položaju, ki ga opravlja v službi, znal uporabljati, pa je očitno tudi popolnoma zatajila. Seveda, da je v vročini huje. Toda to je podeželje, tukaj je potrebno pridelati vse tisto, kar potem tudi mestne srajce zbašejo v svojo rit, da niso lačne. Stranski produkt vsega tega pa je gnoj. Ali ni to logično?

Trudil sme se mu zadevo prikazati na lep način, pa je vztrajal, da hoče svež zrak in da mora sosed gnoj nekako zaščititi, da ne bo smrdelo. Seveda bo on pri tem vztrajal in ne bo popustil. Upam, da mu ostali sosedje ne nasedajo in da se mu ob njegovi miselnosti smejijo v obraz. Sploh zaradi tega, ker je bil prvi na tem ozemlju kmet in se le ta ne bo prilagajal nekomu, ki mu logika ne deluje prav dobro. Če je hotel svež zrak, bi si kupil vikend na Rogli. Toda tam je bojda drago.

Po vsem skupaj sem mu predlagal, da hiško proda in si pošče drugo rešitev za svoja pljuča, sosede pa pusti na miru, da živijo tako kot so navajeni, z vonjem po gnoju namreč.

Kako si takšni vzvišeni gospodje sploh predstavljajo podeželje? Ali mislijo, da podeželje diši kot smrekica za avto? Ne, podeželje je namreč kraj za kmetijstvo. Tu pa so prisotne tudi takšne vonjave. Seveda še vedno obstaja možnost sprehoda čez kakšen gozd, saj smrad ne sledi kot lovski pes. Toda ne, za to so pa preleni, najraje bi da jih vonj po smrekah obišče kar sam.

Če bi vse te srajce pogledale, kakšen zrak so naredili v mestih, kako neznosno je ponekod, bi se jim morda posvetilo, da bi s svojim mišljenjem tudi podeželje spremenili v ‘greznico izpušnih plinov.’ Ta pa je veliko slabši kot vse podeželjske neugodnosti.

Takšne mestne srajce kot je moj znanec, naj torej premislijo, če je podeželje res za njih še preden kaj kupujejo. Če jih ne bo motilo, da sosedov kmet skladišči gnoj, da ga razvaža na bližnjo njivo in da kakšen košček pristane tudi na cesti. Da sosedov petelin kikirika že ob sedmih zjutraj, ali še prej. Če je odgovor ne, potem dragi srajčniki ne kupujte hišk na podeželju in pustite, da kmeti opravljajo svoje delo.

Večkart se mi v glavi pojavljajo vprašanja v tem in podobnem smislu: Kaj bi bilo če bi vrhunski športniki jedli le testenine, krompir, kakšen zrezek, pili pa sokove, čaje skratka vse tisto, kar jemo in pijemo ostali “normalni” ljudje?

Zakaj sem se zataknil ravno v to? Oprostite, toda ko gledam olimpijske igre in vidim Phelpsa kako dnevno podira svetovne rekorde in osvaja zlate medalje, se vprašam: “Le kaj je danes pojedel?” Ob ‘makaronflajšu’ tega zagotovo ne more dosegati. Ne zavidam mu, če bi kdorkoli pomislil na to, toda zakaj se je potrebno profesionalnim špornikom basati s kemijsko pripravljeno hrano.

Vrhunski šport je le še kemija. Zame to ni normalno. Ko se je vse skupaj začelo razvijati v to smer, bi morali reči: “STOP”. Nobene kemije. Najdite si dobro kuharico in strokovnjaka za prehrano. Ta naj ugotovi katera naravna hrana je najboljša za športnika, kuharica pa naj mu jo pripravi. Toda o tem lahko le sanjamo. To priložnost smo zapravili. Tega stopa ne bomo nikoli slišali. Za vrhunske rezultate bodo športniki še naprej prisiljeni jesti razna sranja.

Seveda je sedaj vse le magični krog, ki ga po mojem mnenju nikoli ne bomo premagali, oziroma se nikoli niti trudili ne bomo za to. Kdo bi pa gledal šport, če ne bi bili športniki v igri za rekorde, takšne in drugačne? Seveda pa, če je veliko gledalcev, je veliko sponzorjev, je veliko denarja in zato tavelike boli k****, če se morajo športniki dnevno drogirati s kemijsko hrano. Samo da je šov.

Pa boste rekli: “Kaj pa doping komisije?” Še sreča, da vsaj to obstaja. Da je zadeva vsaj malo omejena, da ni vse skupaj podivjalo še bolj. Na nek način, pa vse to z dopinškimi komisijami slepi nas opazovalce. Vsi športniki, ki ne padejo na doping testu so bojda čisti. Saj so, ampak to pomeni, da ne jemljejo prepovedanih poživil, jemljejo pa dovoljene in ta so zame prav tako doping kot tista, ki so na črni listi. Kaj pa poživilia, ki so najprej dovoljena, pa jih potem prepovejo? Ob njih se mi pojavi dilema.
Ali imajo športniki iz obdobja, ko je bilo poživilo dovoljeno enake možnosti, kot športniki, ki tekmuejo kasneje?
Absolutno ne. Toda kaj potem narediti z vsemi rekordi, ki so jih tekmovalci dosegli pod vplivom nekdaj dovoljenega prepovedanega poživila? Ali bi jih bilo potrebno zradirati? To ne bi bilo fer do športnikov iz prvega obdobja, saj niso kršili pravil, bi bilo pa fer za športnike, ki tekmujejo pod drugimi pogoji.
Še sreča, da se funkcionarji ne obremenjujejo s takšnimi vprašanji, saj jih je preveliko.

Me pa moti še ena zadeva. Siljenje otrok k vrhunskemo športu ali pa zavajanje le teh s pretvezo, da je šport zdrav. Saj je samo ne na takšen način. Ko otroci začnejo trenirati različne športe se jim še sanja ne, v kaj se spuščajo. Kako se jim tudi bo, saj so še premajhni.
Vzemimo za primer otroka, ki trenira plavanje (ko sem že omenjal Phelpsa). Ko začne trenirati, mu še nihče ne teži s stereoidi. Najprej zdrava in pravilna prehrana. Vse lepo in prav. Tako bi moralo iti do konca. Toda ta otrok, ni le povprečen ampak dosega zelo dobre rezultate, nadpovprečne za svojo straost. Seveda se sam tega zaveda in žene ga želja po uspehu. Ko postane mladenič in trenira zaradi tega, ker hoče postati najboljši, pa pride na vrsto kemija. Normalno je, da brez nje tega ne more doseči, saj jo jemljejo vsi. Volja in želja v njem pa sta tako močni, da bo kemijo vzel kot pripomoček in začel zastrupljati telo. Ne bodo ga zanimale posledice, samo da bo lahko zmagoval.
Zato se mi gnusijo vsi starši, ki otroke silijo v tak šport, ki ob otrokovih dvomih o nadaljnem treniranju, ne predstavijo tveganj in slabosti, ampak prikazujejo le prednosti športa.

Za vsakega športnika v Pekingu bi bilo potrebno skuhati veliko porcijo makaronflajša in zraven na mizo postaviti liter pomarančnega soka. Njihove flaške in epruvete pa pobrati. Potem pa naj dokažejo ‘koliko jih je v hlačah.’

Danes, ko sem z majhnim traktorčkom lagodno kosil zelenico okrog hiše, sta mi v oči padla dva kmeta. Eden s traktorjem in drugi peš. Vsak zase seveda. Tisti s traktorjem je imel na svoje vozilo pripeto še nakladalko. Na bližnjem travniku je imel že pograbljeno seno. Takrat niti nisem polagal velike pozornosti nanj in njegov travnik, dokler nisem opazil drugega. Le-ta malo starejši gospod, je na svojih ramah nesel svojo “prikolico”, koš. V rokah pa je imel grablje. Tudi on pa je bil namenjen na svoj travnik, ki pa je bil precej manjši od prvega.

Med tem ko je moderni kmet s traktorjem nalagal svoje seno, pa je oni z grabljami še grabil svoj travnik. Ko sem ga videl, kako skrbno grabi, brez da bi izpustil eno samo samcato bilko, sem oko bolj podrobno vrgel tudi na drugi travnik. Razlika je bila več kot očitna. Stroj nikakor ni mogel pograbiti tako dobro kot kmet. Tudi med nalaganjem v koš kmet ni izgubil niti ene bilke trave, saj je le-to skrbno tlačil v koš.
Iz travnika je odnesel kar nekaj polnih košev, travnik pa je za njim ostal prazen. Seveda je drugi kmet s traktorjem že zdavnaj končal, toda na njegovem travniku je ostalo trave še vsaj za kakšen koš.

Tudi jaz sem medtem že končal s striženjem travice in se odločil, da nas vse tri “travničarje” primerjam.
Seveda izstopam jaz. Jaz, ki mi trava pomeni le okras. Jaz, ki jo vsak teden pokosim in vržem stran. Jaz je sploh ne cenim. Vsaj ne na tak način kot ostala dva. Meni namreč ne prinaša kruha in zaslužka. Človek prej ali slej ugotovi, da bi lahko mene kar izvzel iz primerjave. In sem. Izvzel sem se. Saj nimam kaj iskati v njuni družbi.

Kaj pa onadva, ki sta ostala? Tisti s traktorjem trave zagotovo ne ceni na enak način kot oni z grabljami. On je ima dovolj in z lahkoto pusti kakšen koš trave na travniku le zato, da je prej gotov in da je vse opravljeno mehansko. Med tem pa ima manjši kmet očitno manj zemlje, manj travnikov in je brez strojev. Vse obdeluje ročno. S travnikom ustvari direktni stik. Zato zanj skrbi, tisto kar na travniku zraste, pa skrbno pospravi. Za seboj ne pušča nobenih ostankov, saj je vsako bilko pokosil in posušil z lastnim znojem. In prav tu se pojavi ta bistvena razlika med njima. Tisti, ki ima manj in še to pridobljeno na težji način, le-to bolj ceni.

Vse skupaj lahko prenesemo v vsakdanje življenje. Ali ni tako kot s travo tudi z denarjem? Nekdo, ki ga ima veliko, ga lahko brez posledic troši naokoli. Prislužil si ga je tako ali tako v pisarni, brez večjih telesnih naporov. Na drugi strani pa je delavec, ki dnevno za majhno plačo trdo dela. On bo na denar bolj pazil, ne bo ga trošil za stvari, ki jih potem niti pogledal ne bo. On se ne rabi bahati z najboljšim avtom le zato, da bi bil frajer.

Na žalost je čedalje več obojih. Tako enih kot drugih. Število tistih, ki cenijo vsak, čisto vsak cent, se veča ravno zaradi onih, ki ga kakšno ulico stran, skorja dobesedno mečejo v smeti in obratno. Začaran krog? Mogoče pa ni ravno začaran, le nekateri so očitno pozabili, da če si oni denar nabirajo na kupčkih, ga nekje nekomu manjka.
Seveda tu ostajajo še tisti srednji, tisti vmes, ki pa se z uhajanjem nekaterih “srečnežev” (srečnežev vsaj na prvi pogled, drugi pogled razkrije bedo takšnega žovljenja), ki so vsi zaslepljeni od denarja, še bolj redčijo, saj jih hkrati z enim “srečnežem” v stisko pobegne kakšnih 5.

Kako pa vi cenite svoje imetje? Potrebujemo rešitev iz tega nezačaranega kroga? Razmislite sami.

Kot sem že omenil enkrat poprej, sem med mlajšimi in manj izkušenimi na tem svetu. To pa pomeni, da je moje glavno prevozno sredstvo med šolskim letom vlak. In ravno Slovenske železnice so pri meni med letošnjimi počitnicami dobile črno piko.

Že lani sem opazil, da mesečna vozovnica za junij velja tudi julija in avgusta, torej je bilo lansko leto konec koncev vseeno ali si kupil letno vozovnico, dve polletni ali pa osem mesečnih. Cena je bila popolnoma enaka, učinek pa tudi. Vse lepo in prav. Lepo, da so dijakom in študenotom, ki so dnevno koristili ta prevoz, omogočili brezplačane vožnje na isti relaciji tudi med počitnicami. Lepo je tudi, da so se letos odločili akcijo ponoviti. Ustavi pa se pri manjši spremembi oziroma dodatku. Imetniki šolskih, mesečnih vozovnic za junij imajo poleg brezplačnih prevozov na relaciji, za katero je vozovnica, še 30% popust pri nakupu katere koli vozovnice v notranjem prometu med počitnocami. Kako lepo od njih. Seveda se strinjam, moti me le to, da tega bonusa nimamo tisti, ki smo kupili letno ali pa polletno karto, ki velja čez počitnice. Mar nismo vsi dali enakega prispevka v blagajno? Ali nismo tisti, ki imamo letne vozovnice, v nekem trenutku zagotovili, da bomo njihovo storitev redno uporabljali ves čas? Ali smo prav zaradi tega manj vredni in nimamo pravice do enakega popusta? Očitno ja.

Če si malo po svoje razložim slovenski pregovor: “Manj je več,” ga zlahka uvrstim v miselnost SŽ. Mogoče pa miselnost ni prava beseda, ker so pri snovanju teh akcij pozabili dobro pomisliti, oziroma sploh niso mislili (vsaj kvalitetno ne) in ravno zaradi tega sestavili zame diskirminatorno akcijo.

Ne razumem pa še ene njihov storitve. Šudentje in dijaki imajo do tega 30% popusta pravico celo leto, vendar si morajo dokupiti kartonček, s katerim to dokazujejo. Toda zakaj vsi? Saj za tiste, ki vlaka ne uporabljajo redno, vendar bi se jim zadeva izplačala, je obvezno neko dokazilo in tak kartonček je primeren, toda za ostale, ki smo potrdilo o tem dostavili že ob nakupu mesečne, polletne ali letne vozovnice, je zadeva popolnoma ne logična. Na podlagi teh šolskih vozovnic, bi lahko vsak normalen človek sklepal, da smo upravičeni do popusta in da nam ni potrebno zadev še enkrat dokazovati. Toda pri SŽ stvari nočejo, ali pa neznajo poenostaviti.

Le zakaj se potem soočajo z izgubo? Včasih bi lahko z bolj prijaznim sistemom za uporabnike njihovih storitev pridobili kakšnega uporabnika več. Mene so letos izgubili. Raje se bom vozil z avtom. Če pa se bom že kam odpravil z vlakom, je pa tako ali tako vseeno, saj cena ostane ista. Če bodo še naprej tako “šlampasti” pa tako nikoli ne bodo prišli na zeleno vejo.

Gledam skozi okno in jih vidim. “Špure” namreč. In to takšne, dolge kar nekaj metrov.

Zjutraj sem se zbudil ob škripanju gum in prav dobro se spomnim, da sem mislil, da bo čez sekundo počilo, da se bodo drobile šipe in da se bo zvijala pločevina. Na srečo nič od tega. Pogled čez okno mi je, kljub zamujeni akciji, dal vedeti, kaj se je zgodilo.

Na ozki, komajda za en malo širši osebni avto, široki cesti sta se na precej neprimernem odseku znašla dva nadebudna voznika, sicer različne starosti, ampak z enakim občutkom za svojo varnost in, kar je še slabše, za varnost drugih ljudi.

Prvi od njiju je tako, kot to počne večkrat na dan z vzratno vožnjo, iz čiste lenobnosti (ker se mu ne da iti k sosedu peš, oziroma vsaj obrniti avta pred hišo), ta nepregledni odsek naredil za idealen kraj nesreče. Drugi pa, sicer z dovoljeno hitrostjo okrog 80 km/h, ki pa je v danih razmerah, kot bi se po avtocesti vozil z letalom, pripeljal po hribu navzdol. Gume so zaškripale in tadrugi je komaj skrožil mimo vzvratno vozečega voznika in mimo vogala stare hiše ki je zraven ceste.

Ob vsem videnem se le vprašam:”Ali vozniška dovoljenja kupujejo na tržnicah?” To so zame osebe, ki ne poznajo nobene odgovornost. Niti do sebe niti do drugih udeležencev. Kaj pa če ti pred avto prileti otrok? Oziroma še huje je, da se nekateri kjub temu, da imajo v avtu še lastnega otroka, obnašajo kot vozniki F1. Ali kdo pomisli, kaj se lahko zgodi? Ali kdo pomisli, da lahko nekomu uniči življenje?

Veliko je tudi takšnih, ki me s svojimi dejanji spravljajo ob živce. Naprimer tovornjakarji na avtocestah. Ko se mora cela kolona osebnih avtomobilov, zaradi enga samega idiota, ki se je odločil s tovornjakom prehiteti tovornjak, voziti borih 90 km/h. Naj si sposodim misel od banda Dan D: “Oprostite, ne razumem!” Ali ni vseeno, ali se z isto hitrostjo vozi pred nekim drugim tovornjakom, ali za njim. Je res potrebno, da se prehitevajo med seboj in s tem ogrožajo vse nas ostale?
Prav tako ne razumem “frajerjev”, ki sredi mesta, kjer je omejitev 50km/h, na dvopasovnih cestah, vozijo slalom med ostalimi vozniki. To so zame popolnoma neodgovorni ljudje, ki bi jih bilo potrebno tepsti. Tepsti kot bike.

Ali za takšne bedake obstaja kje tipka Delete? Da bi jih enostavno izbrisal. Pa ne iz registra stalnih prebivalcev. Iz sveta bi jih izbrisal. Prihranil bi kar nekaj življenj, poštenih, odgovornih ljudi, ki se znajdejo pod kolesi takšnih manijakov.

Nekateri Slovenci se očitno na cesti spremenijo v gospoda Ego. Vidijo le sebe. Ali se kdaj vidijo pod kolesi tovornjaka, ali v drevesu? Mogoče, toda ego je prevelik. Oni so tako ali tako največji carji. Oni se bodo na križišče pripeljali z odprtimi šipami in radiom tako na glas, da te bolijo ušesa tudi 20 m stran. Kultura je nekatere zapustila.

Ko bi le obstajala naprava, ki bi ob pogledu na takšnih osebe zapiskala. Poiskal bi jih vse in dal zapreti. Vse dokler jim takšne in podobne misli ne bi ušle iz glave.
Mene pa tolaži misel, da se vse enkrat “zgliha”. Če ne prej, pa ob kakšnem hrastu, ko iz avta nastane le še kos pločevine.

Za takšne norce, kot so nekateri bi bil še najboljši zakon, da ob odvzemu vozniškega dovljenja, sploh ne bi imeli možnosti iti zopet v avtošolo. Saj jim nič ne bi škodilo. Pa še bolj zdravo bi bilo za njih, okolico in okolje.

Je že res, da so mimo časi, ko se si Indijanci pošiljali dimne signale in so poštna sporočila kodirali z Morsejevo abecedo, toda ali nam je bilo potrebno iti tako daleč?Nisem star, moder in izkušen, ravno nasprotno, toda vseeno mislim, da je zadeva malo predaleč. Seveda se nam vsem zdi to popolnoma normalno. Še posebej nam mladim, ki drugega nismo izkusili. Vendarle če dobro pomislim, kaj sploh ima večina ljudi od takšnega načina komunikacije. Nič, kar bi jih resnično osrečevalo. Ali nas osrečuje, da nas lahko, zmeraj in povsod pokličejo iz službe? Nenazadnje, če imaš službeni mobilnik, pričakujejo, da ga imaš pri sebi in si jim na razpolago dan in skorajda že tudi noč. Seveda to pomeni manj časa za družino in prijatelje in kmalu se vsi takšni ljudje znajdemo v situaciji, ko najboljšemu prijatelju za rojstni dan napišeš SMS: “Vse najboljše za tvoj rojstni dan, se dobiva na pijači, ko bo kaj časa. Uživaj!”
Naslednje leto mu tako ali tako pišeš s tri dnevno zamudo, ker se je ritem življenja še povišal in si pozabil datum. Še eno leto kasneje mu sploh ne pišeš več, ker si mu zameril, da je on pozabil nate.

Medtem ko telefonija povečuje svoj vpliv, pa ga pošta izgublja. No ja, ta trditev ni čisto pravilna. Biti moramo bolj natančni. Na pomenu izgublja klasična pošta. Časi, ko so ljudje veselo čakali poštarja, da jim prinese pismo prijatelja iz Amerike so že davno mimo. Danes je lažje poslati email. Po pošti dobivamo le še račune in reklame, ki nas spravljajo v slabo voljo.
Pa se vrnimo k emailu. Kaj nas sploh osrečuje pri tej komunikaciji?
Če odpremo svoj mail lahko najdemo:
- spam, ki se ga vsi vztrajno izogibamo, ker iz naših nabiralnikov dela gnoj
- novo sporočila od sodelavca, ki nam pošilja datoteko, ki jo moramo še dokončati
Mogoče nas tole osrečuje?
- sporočilo z ljubko animacijo, kjer na koncu piše nekaj o pravih prijateljih, ki so si vzeli trenutek zate in ti poslali email. Še slepec opazi, da je to sporočilo dobilo še 10 000 drugih ljudi.
Jaz v svojem nabiralniku ne najdem ničesar drugega, še posebej ne kaj osrečujočega.
Spomnil sem se. Imam mail, ki bi nekatere od vas osrečil. Prijatelj mi je z lepo animirano čestitko voščil za rojstni dan. Oh kako lepo, bi rekli. Pa kaj še. Ta si ni vzel niti toliko časa, da bi mi napisal vsaj SMS in s tem na moji lestvici stopil iz stopničke -100 na -10. Poleg tega je seveda prišparal za pravo čestitko in poštnino. Kako lepo od njega.

Pride kakšen dan, ko bi dal vse, da bi mi poštar prinesel kaj drugega kot račune in reklame. Razveselil bi se tudi paketa bombe, samo da lahko nekaj primem in rečem: “Ta se je pa spomnil name.” Pa čeprav potem poči.
Bojim se prihodnosti, bojim se tega, da bom morda moral jesti virtualno hrano, ker prave ne bo nihče več kuhal. Bojim se, da prijateljev nebmo več videl drugače kot preko web kamere, in da se bomo z družino pogovarjali preko računalnika.

Upam, da bo prišlo tudi do tega, da se bodo politiki raje igrali Call of Duty, kot pa se šli pravo vojno.

Pokonci me drži le še misel: “Na srečo otrok še ne moremo spočeti preko interneta. Ali pač?”